Slovenski velikonočni običaji
Slovenska velikonočna košara s šunko, jajci, potico in hrenom.
Poleg božiča je velika noč najpomembnejši krščanski praznik. Označuje konec postnega časa, ki se začne na pepelnično sredo, in slavi Jezusovo vstajenje. Zato je to praznik veselja in upanja.
Velikonočno praznovanje v Sloveniji se začne s cvetno nedeljo, zadnjo nedeljo pred veliko nočjo, ki je uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjajo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja. Na ta dan kristjani po vsem svetu blagoslavljajo vejice ali oljčne veje. Ta tradicija se je po Evropi razširila že v 9. stoletju. Spominja na prihod Jezusa Kristusa v Jeruzalem, kjer so mu ljudje pred noge polagali oljčne veje.
V Sloveniji za ta namen doma pripravimo butarice, ki jih nato odnesemo v cerkev k blagoslovu. Običajno so izdelane iz vej različnih grmov, kot so leska, mačice ali bezeg. V snope se pogosto zveže tudi drugo zelenje in rastline, na primer veje zimzelenega grma, oblikovane v venček (žimberc ali žingrec), ki predstavlja Kristusovo krono iz trnja, popkovec, ki simbolizira izvir življenja, pušpan, ki naj bi ščitil pred nevihtami, in brin, ki simbolizira trpljenje. Včasih se uporabi tudi bršljan. V butarico se lahko zvežejo tudi spomladanske rože (narcise), veje sadnega drevja ali jabolka, ki jih okrasijo s pisanimi trakovi.
Pri izdelavi butarice veljajo določena pravila. Velikost butarice naj bi odražala starost njenega lastnika – otroci so imeli manjše butarice, večji fantje pa so jim dodajali dolge veje, da so jih podaljšali.
Maksim Gaspari: Cvetna Nedelja. Razglednica prikazuje otroke, ki nosijo butarice v cerkev.
Stare butarice iz cvetne nedelje se bodisi sežgejo doma ali pa se odnesejo v cerkev, kjer se jih položi v košaro in nato med obredom na veliko soboto sežge.
Cvetni nedelji sledi veliki teden, v katerem se pripravljajo velikonočne jedi. Veliki petek imenujemo tudi dan žalovanja, saj na ta dan ni maše v cerkvi. V Sloveniji velja veliki petek za najstrožji postni dan.
V soboto zjutraj poteka blagoslov ognja in vode, ki vernike spominja na dejstvo, da je Bog govoril Mojzesu iz gorečega grma. Po blagoslovu se začne kuhati, peči in barvati jajca oziroma pirhe. Tradicionalna naravna barvila za jajca vključujejo teran, rdeče čebulne olupke, liste špinače, koprive, regrat, sirup šipka, ognjič, cvetove bezga in druge naravne snovi.
Maksim Gaspari: Blagoslov oz. žegnanje velikonočnih jedi na prostem.
Prvi zapis o velikonočnem blagoslovu jedi v Sloveniji dolgujemo Janezu Vajkardu Valvasorju in sega v 17. stoletje. Gospodinje so v cerkev k blagoslovu nesle kuhana jajca, obredni kruh iz bele moke, soljeno govedino in prekajeno šunko. Kruh je lahko tehtal tudi do 17 kilogramov. V velikonočni košari nista smela manjkati niti potica niti jagnje (jagenjček), ki so si ga ta dan privoščili celo najrevnejši. Zanimivo je, da se tradicija velikonočnega blagoslova od Valvasorjevih časov ni bistveno spremenila. Čeprav se vsebina košare nekoliko razlikuje od pokrajine do pokrajine, v njej skoraj vedno najdemo prekajeno šunko, hren in velikonočna jajca. V nekaterih krajih potico zamenja obredni kruh ali druga vrsta peciva.
Vsaka jed v košari ima svoj poseben pomen: velikonočna jajca ali pirhi so barvana trdo kuhana jajca, ki simbolizirajo kaplje Jezusove krvi; šunka predstavlja Jezusovo telo. Hren ponazarja žeblje, s katerimi je bil Kristus pribit na križ. Potica s svojo okroglo obliko in rebrastim robom predstavlja trnovo krono. Velikonočna košara ali jerbas je bila pokrita z belo, pogosto izvezeno prtjo. Ženske so tekmovale v tem, katera ima lepši prt.
»Žegen«, torej blagoslovljena hrana, ki je bila v cerkvi blagoslovljena v soboto zjutraj, se je smela uživati šele v nedeljo zjutraj. Del »žegna« so razdelili tudi živalim. Zato je bil velikonočni zajtrk svečan, poln hvaležnosti in spoštovanja.
Slovenski ljudski običaji: Cvetna nedelja, velika noč in binkošti
